Zgodovina obiskovanja jame Vilenica se je začela že v mlajši prazgodovini, o čemer pričajo najdbe bakrenodobne keramike v vhodnem delu jame. Takrat se je jama zaradi svojih naravnih značilnosti – delne zaprtosti, ki nudi zavetje pred vremenskimi in drugimi neprilikami – najbrž uporabljala kot zatočišče oz. začasno bivališče. Ker so znane le posamične najdbe in jama arheološko ni bila raziskana, namen njene uporabe v tem obdobju ni povsem jasen.
PRVI TURISTIČNI OBISKI
Prvi turistični obiski jame so zabeleženi leta 1633, kar jamo opredeljuje kot prvo turistično jamo na svetu. Takrat je grof Petač (Benvenuto Petazzi) dal jamo v upravo lokavski župniji, z zaslužkom od vstopnin pa sta razpolagala oba. Pobiranje vstopnine je znak tržne dejavnosti, zaradi česar velja, da je jama od omenjenega leta dalje delovala kot turistična jama. Leta 1809 so bila na vhod v jamo postavljena vrata, upravljanje z jamo pa se je v celoti preneslo na lokavsko kaplanijo. Jama Vilenica je do sredine 19. stoletja slovela kot najlepša, največja in najbolj obiskana jama matičnega Krasa. Za svoj sloves se poleg svoje lepote jama lahko zahvali tudi geografski legi, saj je mimo potekala trgovska pot Dunaj–Trst, v neposredni bližini pa leži tudi kobilarna Lipica, prav tako zelo znana in obiskana turistična destinacija.
POMEMBNI OBISKOVALCI
Prvi častitljivi obiskovalec je bil leta 1660 avstrijski cesar Leopold I., ki si je med obiskom lipiške kobilarne ogledal tudi jamo. Sledilo je še nekaj obiskov kronanih glav: Ferdinand I., kralj Neaplja in Sicilije (1790), cesar Leopold II. Habsburško-Lotarinški (1790 in 1791), cesar Franc I. Habsburško-Lotarinški (1816 in 1818) ter kralj Friderik Avgust I. Saški (1836). Med pomembnimi obiskovalci v 18. stoletju naj omenimo še naravoslovca Balthasarja Haqueta.
NAVDIH MNOGIM UMETNIKOM
Kapniško bogastvo Vilenice so opevali razni pesniki in pisatelji, med drugimi Giuseppe Compagnoni di Lugo s pesmijo La Grotta di Vileniza (1795) in Francesco Trevisani z La Grotta di Vileniza, detta di Corniale (1802). Najstarejša ohranjena načrta Vilenice izvirata iz 18. stol.: iz leta 1748 se je ohranila skica tlorisa avtorja Josepha Antona Nagla, iz leta 1752 pa je znana slika iz atlasa Tranquilla Molla. Omenjena načrta sta pravzaprav bolj slikovni upodobitvi kot prava načrta. Najstarejši načrt, izdelan v akvarelu velikosti 77 × 50 cm, je ohranjen iz leta 1818, naslikal pa ga je Francesco Vicentini. Poleg načrta jame z upodobitvami kapniških oblik, turistične poti in obiskovalcev sta na dokumentu tudi opis jame v rokopisu in podpis avtorja.
PRVA VPISNA KNJIGA
Leta 1821 so v Vilenici uvedli vpisno knjigo. Vanjo je bilo do leta 1889 vpisanih več kot 2000 tujih in domačih obiskovalcev z zapisi v številnih jezikih. V jamarskem domu je na ogled kopija knjige (original hrani Inštitutu za raziskovanje Krasa (ZRC SAZU) v Postojni).
DRSENJE V POZABO
Zaradi odkritij v Postojnski jami in neposredne železniške povezave do Postojne je jama Vilenica v tem obdobju počasi začela toniti v pozabo. Od leta 1836 lokavska skupnost ni več organizirala jamskih obiskov, upravljanje jame pa je prepustila gostilničarju Antonu Muhi. Med letom 1886 in koncem II. svetovne vojne je z jamo upravljalo Tržaško planinsko društvo (Società Alpina delle Giulie – Sezione di Trieste), leta 1963 pa je skrb zanjo prevzelo Jamarsko društvo Sežana (JDS).
RENESANSA
Ko so člani JDS prevzeli upravljanje jame, je bila ta v izjemno slabem stanju. Sredi leta 1962 so začeli z več tisoč urami prostovoljnega dela v jami in njeni okolici, ki so ga opravljali v izmenah. Treba je bilo nadomestiti manjkajoče in popraviti močno okrušene stopnice ter očistiti, pa tudi na novo urediti jamsko pot in jo na izpostavljenih mestih zavarovati. Z delovno vnemo in ozaveščenostjo o prenašanju dediščine na naslednje rodove je bila jama Vilenica že 19. maja 1963 ponovno odprta za obiskovalce.
Leta 1975 so člani zaključili še z gradnjo Jamarskega doma Jožeta Gustinčiča pred jamo. V nadaljnjih letih je sledilo redno vzdrževanje jame in še nekaj večjih del: popravilo poti, izdelava stopnic in ograje, delno popravilo odra in plesišča v Plesni dvorani, nadgradnja obstoječega električnega omrežja in vzpostavitev sektorske osvetlitve jame v šestih dvoranah.
Veliko je bilo narejenega tudi pred jamo. Potekale so predelava in dozidava jamarskega doma, napeljava vodovoda, elektrike, postavitev skulptur (delo Marka Pogačnika), izdelava informacijskih tabel in ureditev parka pred jamo. Za obiskovalce, katerih število je neprestano naraščalo, se je obnovilo parkirišče, uredilo sanitarije, okolico jame in notranjost jamarskega doma. Da sta jama Vilenica in okolica urejeni in da bi se obiskovalci tu kar najbolje počutili, še danes skrbimo člani Jamarskega društva Sežana z do sedaj že več kot sto tisoč urami prostovoljnega dela.