Zgodovina jame Vilenice, prve turistične jame na svetu
Zgodovina jame Vilenice, v smislu obiskovanja njenih jamskih prostorov, se je začela že v mlajši prazgodovini, kar je izpričano z najdbami bakrenodobne keramike v vhodnem delu jame. Takrat se je jama, zaradi svojih naravnih značilnosti (delna zaprtost jame nudi zavetje pred vremenskimi in drugimi neprilikami), najbrž uporabljala kot zatočišče oz. začasno bivališče (ker so znane le posamične najdbe in jama arheološko ni bila raziskana, namen njene uporabe v tem obdobju ni povsem jasen).
Prvi turistični obiski jame so zavedeni leta 1633, kar opredeljuje jamo kot prvo turistično jamo na svetu. Takrat je grof Petač (Benvenut Petazzi) dal jamo v upravo lokavski župniji, z zaslužkom nabranim od vstopnin za oglede pa sta razpolagala oba. Pobiranje vstopnine je znak tržne dejavnosti, zaradi česar velja, da je jama od omenjenega leta dalje delovala kot turistična jama. Leta 1809 so bila na vhod v jamo postavljena vrata, upravljanje z jamo pa se je v celoti preneslo na lokavsko kaplanijo. Sicer pa je jama Vilenica do sredine 19. stol. slovela kot najlepša, največja in najbolj obiskana jama matičnega Krasa. Za svoj sloves se poleg svoje lepote jama lahko zahvali tudi geografski legi, saj je mimo potekala trgovska pot Dunaj–Trst, v neposredni bližini pa leži tudi kobilarna Lipica.
Njeno kapniško bogatost so opevali tudi razni pesniki in pisatelji, med drugimi Giuseppe Compagnoni di Lugo s pesmijo La Grotta di Vileniza (1795) in Francesco Trevisani z La Grotta di Vileniza detta di Corgniale (1802). Najstarejša načrta Vilenice sta ohranjena iz 18. stol., in sicer iz leta 1748 je ohranjena skica tlorisa J. A. Nagla, iz leta 1752 pa je znana slika iz Mollovega atlasa. Omenjena načrta sta pravzaprav bolj slikovni upodobitvi kot pa prava načrta.
Najstarejši je bil izdelan v akvarelu, velikosti 77x50cm, je ohranjen iz leta 1818, izdelal pa ga je Vicenti. Poleg načrta jame s prikazanimi kapniki, turistično potjo ter obiskovalci, je na vrhu načrta tudi opis jame v rokopisu (ter podpis avtorja). Predvideva se, da zaradi novih odkritij v Postojnski jami, načrt nikoli ni bil javno predstavljen. Ravno zaradi odkritij v Postojnski jami je Vilenica v tem obdobju počasi začela toniti v pozabo. Od leta 1836 lokavska skupnost ni več organizirala jamskih obiskov, ampak je upravljanje jame prepustila gostilničarju Antonu Muhi. Med letom 1886 in koncem II. svetovne vojne je z jamo upravljalo Tržaško planinsko društvo (Società Alpina delle Giulie – Sezione di Trieste), leta 1963 pa je skrb zanjo prevzelo Jamarsko društvo Sežana (JDS).
Ko so jamarji JDS prišli v Vilenico, je bila ta v izjemno slabem stanju. Jamska infrastruktura je propadla, del stopnic je odnesla voda, ki je na pot nanašala ilovico. Sredi leta 1962 so člani društva začeli z deli v in pred jamo, čeprav niso imeli za to potrebnih sredstev. Dela so opravljali v izmenah, na prostovoljni bazi, kolikor sta jim to dopuščala vreme in čas. Potrebno je bilo nadomestiti manjkajoče in popraviti močno okrušene stopnice. Skoraj vso jamsko pot je bilo potrebno očistiti ali na novo urediti ter jo na izpostavljenih mestih zavarovati. Za omenjena dela je bilo potrebnih približno 2000 prostovoljnih delovnih ur. Občasno so pri obnovi sodelovali tudi člani drugih jamarskih klubov (Postojna, Logatec, Idrija, Rakek, Železničar, Novo mesto, Ljubljana), mladinci tovarne Iskra iz Sežane ter mladinci iz Lokve in Sežane. 19. maja 1963 je bila jama ponovno odprta za obiskovalce, otvoritev pa je pospremila proslava ob dnevu mladosti.
V letih po otvoritvi je bila pred jamo postavljena lesena baraka (dimenzij 2,8 x 3,2m). Namenjena je bila spravilu orodja, opreme in materiala, potrebnega za delo pri jami.
Člani društva so opravljali dela po jami povezana z vzdrževanjem poti, predvsem urejanjem in izdelavo stopnic, ograje ter elektrifikacijo jame. Tako je bilo na primer v letu 1964 za osvetlitev jame in urejanje poti opravljenih približno 150, leta 1966 pa okrog 400 delovnih ur. Pred elektrifikacijo jame je bila le-ta razsvetljena s pomočjo bencinskega električnega agregata. Do sredine 70. let so jamarji v jamo speljali električni kabel, izpopolnili električno instalacijo, popravili pot in ograjo, nabavili električni agregat, pričeli pa so tudi z gradnjo zidanega objekta pred jamo, ki danes služi kot jamarski dom (zaključen je bil v letu 1975).
V obdobju med letoma 1984 in 1990 so bile največje naloge v jami naslednje: dodelava ograje od vhoda do Plesne dvorane in na nekaterih mestih po jami, zamenjava kabla od jamarskega doma do Plesne dvorane, delno popravilo odra in plesišča v Plesni dvorani, menjava nekaterih reflektorjev in izdelava sektorske osvetlitve jame. Veliko je bilo narejenega tudi pred jamo: predelava jamarskega doma, napeljava vodovoda, elektrike, postavitev skulptur (delo Marka Pogačnika), izdelava informacijskih tabel in čiščenje parcele. V letu 1993 je bila ob jamarskem domu zgrajena nadstrešnica. Število obiskovalcev Vilenice je stalno naraščalo, zato so se člani odločili, da v letu 1995 obnovijo parkirišča, zgradijo nove sanitarije in greznico. Vzdrževalna dela, kot so popravila poti in ograje, urejanje elektrifikacije jame, urejanje okolice jame in jamarskega doma potekajo še danes v izvedbi jamarjev Jamarskega društva Sežana.
Podatki so povzeti po:
Grom, S. 1963. Vilenica pri Lokvi. Ob njeni ponovni otvoritvi 19. maja 1963. – V: Naše jame 5, str. 49-52.
Holzmann, H. 1997, Der plan der Vilenica vom 20. april 1818 – Načrt Vilenice datiran >20. april 1818<. – Acta Carsologica 26/2 (International Symposium – Mednarodni simpozij >ALCADI ’96<, Postojna 1996), str. 81-85.
Jamarsko društvo Sežana, 2008. Jamarsko društvo Sežana: 1955-2007, str. 39-43.
Kavrečič, P. 2015, Turistični razvoj jame Vilenica in Škocjanskih jam po poročanju planinskih društev in vodnikov v drugi polovici 19. stoletja. – Kronika 63, str. 547-560.