Zgodovina

Jama Vilenica pri Lokvi je najstarejša turistična jama v Evropi. Do sredine 19. stoletja je slovela kot najlepša, največja in najbolj obiskana jama matičnega Krasa. Turistični obiski jame so zavedeni v listinah že leta 1633, ko je grof Petač dal jamo v upravo lokavski župniji. Župnija je lahko razpolagala z zaslužkom od vstopnin nabranih z vodenimi obiski jame. Za svoj sloves se poleg lepoti jama lahko zahvali tudi bližini kobilarne Lipica in bližini trgovske poti Dunaj - Trst. Prvi častitljiv obiskovalec je bil leta 1660 avstrijski cesar Leopold I, ki si je med obiskom kobilarne v Lipici ogledal tudi jamo. Med pomembnimi obiskovalci v 18. stoletju naj omenimo še kralja Neaplja in Sicilije Ferdinanda in naravoslovca Balthasar-ja Haquet-a. V začetku 19. stoletja je jamo dvakrat (1816 in 1818) obiskal tudi avstrijski cesar Franc I. Leta 1819 so v Vilenici uvedli vpisno knjigo, ki jo hranijo na Inštitutu za raziskave Krasa v Postojni. Kasneje je Vilenica zaradi novih odkritij v Postojnski jami počasi začela toniti v pozabo. Od leta 1836 lokavska skupnost ni več organizirala jamskih obiskov, ampak je upravljanje jame prepustila gostilničarju Antonu Muhi. Od leta 1886 do konca II. svetovne vojne je z jamo upravljalo Tržaško planinsko društvo. Dolgo zapuščena je Vilenica ponovno zaživela leta 1963, ko je skrb zanjo prevzelo Jamarsko društvo Sežana.

Ko so jamarji prišli v Vilenico, je bila ta v izjemno slabem stanju. Jamska infrastruktura je propadla, del stopnic je odnesla voda, ki je na pot nanašala ilovico.

Sredi leta 1962 so jamarji začeli z deli v in pred jamo, čeprav niso imeli za to potrebnih sredstev. Dela so opravljali v izmenah, kolikor sta jim to dopuščala vreme in čas. Potrebno je bilo nadomestiti manjkajoče ali popraviti močno okrušene stopnice. Skoraj vso jamsko pot je bilo potrebno očistiti ali na novo narediti ter jo na izpostavljenih mestih zavarovati. Za vsa ta dela je bilo potrebnih približno 2000 prostovoljnih delovnih ur. Občasno so pri obnovi sodelovali tudi člani drugih jamarskih klubov (Postojna, Logatec, Idrija, Rakek, Železničar, Novo mesto, Ljubljana), mladinci tovarne Iskra iz Sežane ter mladinci iz Lokve in Sežane.

19. maja 1963 je ob jami sledila proslava ob dnevu mladosti, ko je bila jama ponovno odprta za obiskovalce.

Po otvoritvi leta 1963 je bila pred jamo postavljena lesena baraka dimenzij 2,8 X 3,2 m. Namenjena je bila spravilu orodja, opreme in materiala, potrebnega za delo pri jami. 

Vsa leta, od otvoritve dalje, so člani društva opravljali dela po jami povezana z urejanjem poti, predvsem urejanjem in izdelavo stopnic, ograje ter elektrifikacijo jame. Tako je bilo na primer v letu 1964 za osvetlitev jame in urejanje poti opravljenih približno 150 delovnih ur, leta 1966 pa okrog 400. Jama je bila v začetku razsvetljena s pomočjo bencinskega električnega agregata.

Do sredine 70. let so jamarji v jamo speljali električni kabel, izpopolnili električno instalacijo, popravili pot in ograjo, nabavili električni agregat, pričeli pa so tudi z gradnjo zidanega objekta pred jamo v velikosti. Zidani objekt, današnji jamarski dom, je bil zaključen v letu 1975.

V obdobju med leti 1984 in 1990 so bile največje naloge v jami naslednje: dodelava ograje od vhoda do Plesne dvorane in na nekaterih mestih po jami, zamenjava kabla od jamarskega doma do Plesne dvorane, delno popravilo odra in plesišča v Plesni dvorani, menjava nekaterih reflektorjev in izdelava sektorske osvetlitve jame. Veliko je bilo narejenega tudi pred jamo: predelava jamarskega doma, napeljava vodovoda, elektrike, postavitev skulptur (delo Marka Pogačnika), izdelava informacijskih tabel in čiščenje parcele.

V letu 1993 je bila ob jamarskem domu zgrajena nadstrešnica. Število obiskovalcev Vilenice je stalno naraščalo, zato so se člani odločili, da v letu 1995 obnovijo parkirišča, zgradijo nove sanitarije in greznico. 

Pomembna vloga članov društva je organizacija različnih prireditev pred in v jami, bodisi kot organizator bodisi kot soorganizator ali pa so člani društva opravljali zgolj določena dela in naloge. Prva prireditev, ki so jo člani društva organizirali, je bila že omenjena proslava ob dnevu mladosti, povezana z otvoritvijo jame 19. maja 1963. Ob tej priložnosti je bil pred jamo tudi ples. Ples so jamarji v letu 1963 organizirali še enkrat, in sicer 21. julija 1963, ko so bili do Vilenice organizirani tudi avtobusni prevozi. Avtobusni prevoz je bil na relacijah Sežana – Vilenica ter Barka – Vremski Britof – Matavun – Divača – Lokev.

Leto 1965 je bilo za slovensko jamarstvo in krasoslovje zelo pomembno, saj je bil v Sloveniji Mednarodni speleološki kongres. Člani društva so bili zadolženi za ureditev poti in začasne elektrifikacije v Vilenici in Lipiški jami. 18. septembra 1965 so sprejeli 220 članov kongresne ekskurzije iz petindvajsetih držav.

Čas, ki se v Vilenici ne nameni delu, povezanem s turističnim obiskom, je namenjen raziskovanju jame. Kljub obilici dela so jamarji v letu 1963 v Vilenici organizirali dve raziskovalni ekskurziji. Na koncu jame so razširili ozek prehod in raziskali 150 m novega rova, ki so ga poimenovali Fabrisov rov. Ekskurzije so bile tudi v letu 1964.